1875–76

Po podatkih šolske kronike z dne 31. decembra 1890 je imela vas Zgornje Libuče (Oberloibach) takrat 154 prebivalcev. Spodnje Libuče (Unterloibach) so bile v tistem času samostojna naselbina.

»Častitljivi c. kr. okrajni šolski svet« (k. k. Bezirksschulrath) je krajevni občini Libuče naročil, naj izvoli svoj »krajevni šolski svet« (Ortsschulrath), da bi v Libučah ustanovili lastno šolo. Krajevni veljaki pa so menili, da Libuče svoje šole ne potrebujejo, saj je na Pliberku že obstajala velika šola, prometne povezave s Pliberkom pa naj bi bile zadovoljive.

Krajevna občina Libuče je 15. oktobra 1875 sprejela sklep o ustanovitvi lastne šole. Gradnja novega šolskega poslopja je bila končana 20. julija 1876, po manj kot desetih mesecih gradnje. Gradnja je stala 8.395 goldinarjev, kar bi po današnji vrednosti ustrezalo približno 200.000 evrom. Za financiranje je bilo iz deželnega sklada najeto posojilo v višini 5.000 goldinarjev. Poleg tega je c. kr. okrajni šolski svet odobril državno subvencijo v višini 300 goldinarjev.

Za prvega učitelja in začasnega vodjo nove šole je bil imenovan Franz Jurkovič iz St. Georgna pri Stainzu na Štajerskem.

1877–1900

V prvih letih je šolo obiskovalo do 80 učencev. Leta 1892 je bila enorazredna šola organizirana v treh oddelkih. Takrat je bilo evidentiranih 58 dečkov in 59 šoloobveznih deklic.

Šolska kronika ob tem navaja, »da številni starši pošiljajo svoje otroke v Pliberk, da bi se tam več in bolje naučili nemško!«

Ob tem velja omeniti, da je še leta 1910 približno 90 odstotkov prebivalstva šolskega okoliša kot materni jezik navedlo slovenščino. Pouk je bil po uradnih predpisih organiziran tako, da se je v prvem razredu poučevalo tudi v slovenščini, medtem ko je pouk v višjih razredih potekal izključno v nemškem jeziku.

1901–1920

Odhajanje številnih učencev iz matičnega šolskega okoliša Libuče je nazadnje privedlo do tega, da je bila ljudska šola v Zgornjih Libučah v šolskem letu 1901/02 zaradi premajhnega števila učencev ponovno organizirana kot enorazredna šola.

Od šolskega leta 1907/08 dalje je bilo zaradi naraščajočega števila učencev ponovno mogoče organizirati pouk v dveh razredih. Hkrati se je pouk vse pogosteje izvajal dvojezično, v nemškem in slovenskem jeziku.

Predsednik krajevnega šolskega sveta Motschilnik je 16. maja 1903 naročil slikarju Cappelariju, naj na šolsko poslopje namesti slovenski napis »Ljudska šola«. To je med delom prebivalstva povzročilo precejšnje razburjenje in nazadnje privedlo do novih volitev. Na teh je bil Jakob Glawar izvoljen v občinski svet, njegov sin Gregor Glawar pa za člana krajevnega šolskega sveta.

Dne 26. avgusta 1903 so se v Libučah začeli c. kr. divizijski manevri 28. pehotne divizije »Laibach«, ki je pripadala III. korpusu in ji je poveljeval podmaršal Rudolf Edler von Chavanne. Območje od Šentjurja (St. Georgen) do železniškega nasipa v Spodnjih Libučah je bilo polno vojakov. Viktor Kovačič iz 97. pehotnega polka je večkrat prihajal v šolsko poslopje, da bi prinašal sporočila poveljstva svojega polka.

Dne 30. avgusta 1903 je ljudsko šolo v Zgornjih Libučah doletel obisk najvišjega ranga. Točno opoldne je nadvojvoda Leopold Salvator Habsburško-Lotarinški s svojim štabom stal na šolskem vrtu in spremljal zaključek manevrov, ki mu je sledila še parada več kot 7.000 vojakov. 47. pehotni polk »Graf Beck« je ob zvokih svojega polkovnega marša, ki ga je napisal Josef Wagner, korakal mimo častnih gostov.

Dne 19. novembra 1918 so Libuče zasedle enote domobranskega polka iz Ljubljane. Poveljniki so se nastanili v ljudski šoli. Javni razglas v srbskem jeziku je oznanjal pripadnost novoustanovljeni Državi Slovencev, Hrvatov in Srbov (Državi SHS).

Dne 23. novembra 1918 je Franjo Malgaj zasedel mesto Pliberk »v imenu antante«, kot je sam zatrjeval. Na koroškem plebiscitu 10. oktobra 1920 se je 59,41 odstotka volivcev odločilo za nadaljnjo pripadnost Avstriji. Enote SHS so deželo dokončno zapustile 22. novembra 1920.

1921–1945

Dne 4. decembra 1929 so na ljudski šoli v Libučah prvič uvedli podeželske nadaljevalne tečaje za mladino med 14. in 17. letom starosti. Ti tečaji so se izvajali vse do leta 1959.

V šolskem letu 1934/35 je bila na ljudski šoli v Libučah na novo uvedena predvojaška vzgoja mladine, ki je med drugim vključevala tudi vaje iz postrojavanja in korakanja. Izvajanje je sprva prevzel orožniški inšpektor Painsit z orožniške postaje v Libučah. V šolskem letu 1936/37 je to nalogo prevzel orožniški inšpektor Sametz iz Libuč.

Po vkorakanju nemških čet v Avstrijo in tako imenovanem »anšlusu« marca 1938 so tudi v Libučah izobesili nacionalsocialistične zastave. V Spodnjih Libučah je ob sodelovanju šolske mladine potekala velika slovesnost.

Dne 4. aprila 1938 se je, kot navaja šolska kronika, »vse« odpravilo v Celovec, da bi videli »Führerja«. Na glasovanju 10. aprila 1938 je po takratnih uradnih podatkih v občini Libuče 99,75 odstotka volivcev – ob samo enem glasu proti – glasovalo za priključitev Avstrije Nemškemu rajhu.

Kadar je prostore šole zasedla SS-policija, so morali učence drugega razreda oprostiti pouka. Pouk prvega razreda je v tem času potekal pri Hartmannu v Spodnjih Libučah, pozneje pa tudi pri Trampuschu.

Med drugo svetovno vojno so se enote SS-policije večkrat nastanile v ljudski šoli v Zgornjih Libučah. Klet za krompir v šolskem poslopju je bila preurejena v zaklonišče za primer letalskih napadov.

Dne 4. aprila 1945 je eno izmed učilnic zasedla vojska. Dne 6. maja 1945 so vse tam nastanjene enote dokončno zapustile šolsko poslopje. Že 7. maja 1945, dan pred brezpogojno kapitulacijo nemških oboroženih sil, so v šoli sežgali vsa znamenja »nacistične oblasti«.

Dne 18. maja 1945 so se v šolsko poslopje nastanili britanski vojaki. Po navedbah šolske kronike se je z njihovim prihodom po nemirnih dneh ob koncu vojne v vas ponovno vrnil mir. Kronika navaja, da je v predhodnih dneh večkrat prihajalo do napadov partizanov in poskusov odpeljevanja pripadnikov civilnega prebivalstva. Britanske okupacijske sile so pozneje pri carinarnici vzpostavile svojo postojanko.

1946–2016

Po letu 1945 je pouk na ljudski šoli v Libučah potekal dvojezično, v slovenskem in nemškem jeziku. Leta 1958 so starši dobili možnost, da svoje otroke odjavijo od pouka v slovenskem jeziku. Posledično je bilo od dvojezičnega pouka odjavljenih 81 odstotkov otrok.

Leta 1955 so bila zaključena obsežna obnovitvena in preureditvena dela na ljudski šoli v Zgornjih Libučah. Hkrati je bila slovesno odprta nova učiteljska stanovanjska hiša. Leta 1967 so sledila nova večja obnovitvena dela na šolskem poslopju.

Leta 1974 je šola dobila tudi zmogljivo gasilsko sireno, namenjeno alarmiranju zgornjega dela vasi.

Po temeljiti obnovi stavbe, ki je stala 3.246.000 avstrijskih šilingov, je bila ljudska šola v Libučah 21. oktobra 1990 slovesno ponovno odprta.

Po novi določitvi šolskega okoliša ljudske šole v Libučah leta 2003 se je vse pogosteje začelo razpravljati o prihodnosti male vaške šole in njenem morebitnem zaprtju. V šolskem letu 2010/11 je bilo prijavljenih le še 15 učencev, zato je šola odtlej delovala kot podružnica ljudske šole v Pliberku.

Ob koncu šolskega leta 2012/13 je ljudska šola v Libučah zaradi premajhnega števila učencev dokončno zaprla svoja vrata. S tem se po skoraj 140 letih ni končala le zgodovina šole kot izobraževalne ustanove. Tudi krajevna društva in vaška skupnost so izgubili pomembno središče družbenega in kulturnega življenja.

2017–danes

Decembra 2017 je nekdanje šolsko poslopje kupila družina Kovačič. Po obsežnih obnovitvenih delih in oblikovanju nove vsebine je stavba zaživela kot prostor umetnosti, kulture in srečevanja.

Dne 1. junija 2019 je bil uradno odprt Atelier der Kunst Kovačič.

S tem se je za zgodovinsko šolsko poslopje začelo novo poglavje: nekdanji prostor učenja je postal prostor umetnosti, kulturnega srečevanja, ustvarjalnosti in skupnega ustvarjanja.